Že tako mnogim predstavljajo problem določni in nedoločni členi in določanje spola, potem pa se pri vsakem spolu pojavi še cela kupica nekih pravil za določanje oblike v množini.

Brez skrbi, saj smo v prejšnjem prispevku lahko videli, da za določanje spola obstajajo pravila, ki se navezujejo na končnico besed samostalnikov in nekaj teh pravil, se pojavi tudi, ko se sprašujemo glede določanja končnice za množino.

Vse skupaj pa pravzaprav ni tako težko, saj se množina pri večini samostalnikov tvori (oz. ne tvori) praktično samo na 5 različnih načinov z -n oziroma -en, -e, -r/er, -s, ali pa se pri množini ne doda nobene končnice in ne pride do drugih sprememb, kot da zamenjamo določni člen DER, DIE ali DAS v člen DIE, ki nam vedno nakazuje množino.

Čeprav se na prvi pogled zdi zadeva težka, je pravzaprav zelo pregledna in preprosta in precej lažja kot v slovenščini, saj se samostalniki ne spreminjajo toliko glede na sklanjatev,

razen v primeru genitiva (rodilnika), kjer samostalniki moškega (der) in srednjega (das) spola, dobijo končnico -s in pri dativu (dajalniku) množine, kjer ne glede na spol oz. določni člen v ednini, vsi samostalniki dobijo končnico -n, razen, ko se končajo na končnico -s ali pa se tako ali tako že končajo na -n, saj podvojeni n na koncu besede ne bi bil smiseln.

Spodaj našteta pravila so razdeljena najprej po končnici, ki jo samostalnik dobi v množini, nato pa so izpostavljene končnice samostalnikov v ednini glede na spol ter posebnosti, pod vsakim pravilom pa je tudi primer.